Kam me je zapeljala pot? Tudi k platnu in barvam. Pač slediš Energiji.
Kaj mi pomenijo slike?
Pot v kotiček sveta, kjer preprosto Sem. Kar nekaj časa sem v življenju potreboval, da sem prišel do te prelomne točke. Biti TU in ZDAJ tudi ni samoumevno in trajno stanje. Potrebna sta pot in delo – delo na sebi. Prišel sem do spoznanja, da v nekaterih izmed nas »živijo« strašni tokovi energij, ki iščejo razpoke in luknjice ter si nekako izborijo pot v Življenje. Lahko je zelo hudo. Omejevanje in uokvirjanje takih energij povzročata strahotne razjede in kanjone v naši notranjosti. Prepolovijo nas, razčetverijo … raz-n-terijo …
Sem nekakšen prevajalnik in strelovod. Slika hoče nastati in mi spregovoriti. Prepuščam se ji. Nisem slikar. Sem omogočevalec.
Slika mi daje občutke, ki me polnijo z novo energijo in življenjskim zanosom. Z besedami je to običajno težko opisati.
Ustvarjanje je kot vsakdanji kruh, počasi mi postaja kakor zrak, ki ga diham. To je del mene. To Sem jaz. Nuja. Moj pravi Center, v katerega se vedno znova vračam in iz katerega me življenjski viharji mečejo. Občasno sicer obstaja strah, da se morda ne bom vrnil, da se ne bom vrnil Domov. Zdaj vem, da je, karkoli se nam v življenju zgodi, vedno mogoča pot Domov, čeprav se lahko vrnem tudi v »več kosih«.
Sem na točki življenja, ko lahko rečem, da mi je ustvarjanje rešilo življenje. Poti Domov ni bilo več. Samo brezpotja in tavanja v krogih. Takrat so mi slike spregovorile in posredovale Moč za vrnitev … hvala Polje … hvala Tistemu, ki JE … hvala Sebi v meni …
Sem na prelomnici. Začutil sem klic, da Energije podarim svetu … ob misli, da lahko to Ljubezen delim, mi srce zaigra … Vem, da veliko ljudi še ni odprtih, še ni pripravljenih … živijo v svojih trdih školjčnih lupinah. Vem pa tudi, da so v prav vseh školjkah krasni dragulji, ki so že od nekdaj tam in čakajo, čakajo … da jih obsije svetloba in da sporočijo svetu: TU SEM!
Vem, da bom omogočil slikam še veliko življenja. Prihajajo. Radostno, igrivo, nenavadno in polno. Mozaik življenja se sestavlja. Vem, da je noč in da je dan. Življenje me je naučilo sprejemanja. Vem, da čustvena stanja, pa naj bodo še tako evforična ali tako destruktivna … to nisem jaz. To so samo stanja duha in telesa, ki minejo … se pretvorijo, sublimirajo …
Vem, da je Polje … vem, da smo povezani v Eno … vem, da lahko bolečino ali radost predajamo in sprejemamo brez besed. Vem, da lahko v Sebi naredimo varno gnezdece, v katero sprejmemo nehumano energijo ter jo učlovečimo, blagoslovimo in podarimo Sebi in svetu …
So trenutki, ko se počutim, kot bi se ljubil s sliko. Močne energije so to … erotični občutki … po telesu zavibrirajo strasti. Vem, da se to v sliki ohrani. Začutim, ko jo ponovno zagledam … želim se je dotakniti. Ko se slika posuši, je poseben občutek drseti z blazinicami prstov po njej. Kot gramofonska igla je prst … srka strast … srka ljubezen …
Barve so vibracije. Vibracije so energije. Čustva so energije. Zavest je energija. Telo je energija. Obstaja mapiranje energij, obstajajo pretvorniki, ki energijo pretvarjajo iz ene oblike v drugo. Kristali so taki pretvorniki. Pretvarjajo električno energijo v mehansko in obratno, kar s pridom izkoriščamo v tehničnih napravah. Barve in simboli so prav tako pretvorniki. Dogaja se mapiranje zavesti in čustev v barve in simbole – in tudi obratno. To je moč slike. Enako se dogaja v glasbi, pesmih, plesu …
Slikam lahko samo takrat, ko se lahko uskladim sam s Sabo in s Poljem. Če sem na orbitah zunaj svojega Centra, je ustvarjati težko. Slikanje je pokazatelj tega, kaj se dogaja z menoj. Zavestno sem se začel truditi, da vedno težim k svojemu Centru … meditacija pomaga.
V nas in okrog nas niso samo energije, ki nas podpirajo. Soočiti se moramo tudi z demonskimi entitetami – imenujem jih zmajčki. Zanikanje teh ne pomaga. Slika je lahko tudi katalizator teh »pol-bitij«. Nekateri ljudje te energije zaslutijo tudi v mojih slikah. Ker se z njimi niso pripravljeni soočiti oziroma jih te entitete obvladujejo, pred sliko začutijo nelagodje … Vem, da lahko slika deluje tudi terapevtsko …
Privlači me slikanje energij zavesti in čustev, ki nastajajo v nas samih. Možnosti za navdih pa je seveda neskončno. Slike so mi veliko dale. Spoznavam Sebe. Začenjam se spogledovati z energijami zunaj moje »votline«: z energijami ljubezni, strasti, miru in radosti … energijami prostora in človeškega stvarstva … energijami narave, vode, gora, podzemlja, rastlin in živali … energijami prednikov, demonov, senc in dogodkov, ki pustijo vtis …
Potegniti črto in napisati nekaj o ustvarjanju, o barvah, o spremenjenih stanjih zavesti. V meni je od nekdaj Nekaj. Kaj? Nek vrtinec energije, nek strelovod, ki vleče vame močne občutke, strasti in klic po izražanju.
